Ščitnica

ImageZgodi se, da ščitnica izgubi nadzor nad proizvajanjem hormonov. Včasih je preveč aktivna, včasih premalo, lahko pa se tudi poveča.

Povečano delovanje ščitnice ali hipertiroza

Vam je stalno vroče in se močno znojite? Ste napeti, nemirni, srce pa vam pogosto hitro in močno razbija? To so najbolj tipična opozorila obolele ščitnice, ki deluje premočno in tako sprošča preveč hormonov. Večina bolnikov ima enakomerno pospešen srčni utrip v mirovanju, ki pogosto precej presega 100 udarcev na minuto, neenakomeren srčni utrip pa ima 5 do 10 odstotkov bolnikov s prekomernim delovanjem ščitnice. Lahko se pojavijo tudi spremembe na očeh, ki so izbuljene, pordele, solzave z nabreklimi vekami in občutljive na svetlobo. Mnogo bolnikov s hipertirozo je tudi živčnih, utrujenih, slabotnih, slabo spijo, imajo drisko. Nekateri imajo povečan apetit, a kljub temu hujšajo. Starejši bolniki navadno kažejo nekoliko drugačne znake, saj postanejo slabotni, zaspani in depresivni. Hipertiroza najpogosteje prizadene ženske
med dvajsetim in petdesetim letom starosti.

 

Zmanjšano delovanje ščitnice ali hipotiroza

Kadar je ščitnica premalo aktivna, govorimo o hipotirozi, za katero oboleva približno 5 odstotkov ljudi, pogostejša pa je pri ženskah in starejših. Težave so zelo odvisne od tega, koliko je znižana raven ščitničnih hormonov. Pomanjkanje ščitničnih hormonov povzroči, da se presnovni procesi upočasnijo. Bolnik s hipotirozo ima lahko normalen ali znižan srčni utrip, celo pod 60 udarcev na minuto. Slabše zmore napore in se hitro utrudi. V obraz postane zabuhel, izraz na obrazu je topel, veke so napol spuščene, glas je hripav in govor upočasnjen. Mnogi se zredijo, trpijo zaradi zaprtja
in slabo prenašajo mraz. Lasje so vedno bolj suhi in pričnejo izpadati, obrvi ob straneh pa izginejo. Koža postane suha in hrapava. Starejši bolniki so zmedeni in pozabljivi.

 

Ščitnica za pravilno delovanje potrebuje jod

Jod je ključen element, potreben za sintezo ščitničnih hormonov in za vzdrževanje normalne velikosti žleze. Odrasel človek dnevno potrebuje 150 mikrogramov, nosečnice in doječe matere pa 200 mikrogramov joda. Jod se v obliki jodida
(I) hitro absorbira iz prebavil. Približno 10 odstotkov jodida se nakopiči v ščitnici, 90 odstotkov pa se ga izloči z urinom prek ledvic.

Povečana ščitnica ali golša

Pri pomanjkanju joda se pojavi povečana ščitnica ali golša. Povečana golšavost je bila opazna predvsem v gorskih predelih, kjer se je zaradi erozije jod izpral iz zemlje. Posledično je padla tudi vsebnost joda v rastlinah in živalih, s katerimi so se ljudje hranili. Da bi preprečili golšavost, so države uvedle obvezno jodiranje kuhinjske soli. V Sloveniji je sol jodirana s 25mg KI (kalijevega jodida) na kg soli.

Kam po jod?

ImageJod kopičijo nekatere morske alge, ki jih lahko dodajamo kot začimbo prikuham, omakam in zelenjavnim juham. Lahko jih uživamo v obliki tablet. Veliko joda je v ribah, kot so sardele, skuše in losos, ter v morskih sadežih, zato jih uživajmo vsaj enkrat tedensko. Jod je tudi v špinači, ohrovtu, koruzi, polnovrednih žitih, jabolkih in hruškah. Če smo oboleli za pomanjkanjem joda, se izogibajmo zelju in izdelkom iz soje, ki preprečujeta vnos joda v ščitnico.

Za vsakodnevno pripravo jedi izberimo grobo zrnato morsko sol z dodatkom joda. Ta ima v svoji kristalni strukturi največ joda in ga tudi dlje zadržuje.

V Kliničnem centru Ljubljana smo obiskali dr. Edvarda Pirnata, dr. med., z Oddelka za bolezni ščitnice. Z njim smo spregovorili o boleznih ščitnice, vzrokih zanje in zdravljenju.

Najpogostejši vzrok za prešibko delovanje ščitnice (hipotirozo) je kronično avtoimunsko vnetje žleze (Hashimotov tiroiditis). Gre za moteno delovanje imunskega sistema, ki ščitnice ne prepozna kot lastno tkivo. V žlezi se pričnejo nabirati bele krvničke (limfociti), ki izdelujejo različne produkte (protitelesa, limfokine…). Posledica je
poškodba tkiva ščitnice, ki ne zmore proizvesti dovolj hormonov. Hipotiroza se pojavi tudi po zdravljenju z radiojodom, po operaciji ščitnice, obsevanju vratu, jemanju nekaterih zdravil. Zelo redko je hipotiroza posledica poškodbe ali
okvare hipofize.

Povečano delovanje ščitnice (hipertiroza) najpogosteje povzroči bazedovka, to je avtoimunska bolezen ščitnice, pri kateri se pojavijo specifična protitelesa, ki stimulirajo proizvodnjo ščitničnih hormonov. Drugi najpogostejši vzrok
za prekomerno delovanje ščitnice je avtonomno tkivo v žlezi. Gre za eno ali več področij v žlezi, ki stalno in neodvisno od regulacijskih mehanizmov prekomerno proizvaja in izloča ščitnične hormone.

 

Dejali ste, da je vnetje ščitnice najpogostejši vzrok za njeno slabše delovanje…

Gre za specifično avtoimunsko vnetje ščitnice, ki se razvije pri genetsko predisponiranih ljudeh. Bolezen se bistveno pogosteje pojavlja pri ženskah, ki zbolijo osemkrat pogosteje kot moški. Še posebej pogosto se bolezen začne v nosečnosti oziroma poporodnem obdobju. Specifična protitelesa proti strukturam v ščitnici najdemo pri več kot 20 odstotkov žensk v rodni dobi. Dodatni sprožilni dejavniki za pojav bolezni so različne okužbe, stres in kajenje. Bolezen
se razvija počasi. Navadno od začetka bolezni do pojava simptomov in znakov hipotiroze mine nekaj mesecev ali celo let. Ko bolezen potrdimo, je potrebno trajno nadomestno zdravljenje s ščitničnimi hormoni.

 

Pogosto je stanje, pri katerem je ščitnica povečana, vendar izloča normalne količine hormonov (golša), in stanje, pri katerem ščitnica izloča premalo ali preveč hormonov in je normalne velikosti ali povečana. Torej golšavost ni vedno povezana z slabšim delovanjem ščitnice?

Velikost ščitnice in njeno delovanje nista neposredno povezani. Pogosto odkrijemo povečano ščitnico, ki deluje povsem normalno. Govorimo o evtirotični golši. Najpogostejši vzrok je pomanjkanje joda v prehrani ob genetski nagnjenosti k rasti ščitnice. Sprva se žleza poveča v celoti, kasneje pa se v žlezi pojavijo gomolji ali nodusi. Golšavost ni povezana s slabšim delovanjem žleze, gre le za prilagoditev na zmanjšano preskrbo z jodom. Na drugi strani imamo lahko izrazito povečano delovanje ščitnice, žleza pa je praktično povsem normalne velikosti.

Ob preprosti preiskavi vratu zdravnik pogosto ugotovi spremenjeno obliko ščitnice in kadar posumi na povečano ali zmanjšano delovanje ščitnice, napoti bolnika k specialistu.

 

Kakšne preiskave čakajo bolnika in kako poteka zdravljenje?

ImageKadar zdravnik ugotovi spremenjeno obliko oziroma velikost ščitnice, bolnika napoti direktno k tirologu. Če posumi na moteno delovanje žleze, lahko določi raven tsh v krvi. Ta je najboljši parameter za oceno funkcijskega stanja žleze. V primeru patoloških vrednosti tsh laboratorij določi tudi raven ščitničnih hormonov tiroksina (pT4) in trijodtironina (pT3), ki dodatno pripomoreta pri oceni delovanja ščitnice. Če se moteno delovanje ščitnice potrdi, izbrani zdravnik bolnika napoti k specialistu. Ta poleg kliničnega pregleda opravi ultrazvok ščitnice, s katerim natančno oceni
velikost in zgradbo ščitnice, dodatne laboratorijske preiskave in scintigrafijo ščitnice, ki služi za oceno delovanja posameznih področij v žlezi. Če je potrebno, s tanko iglo odvzame tudi vzorec iz posameznega obolelega predela ščitnice, ki ga nato pod mikroskopom pregleda citolog. Z opravljenimi preiskavami postavi diagnozo in se odloči za ustrezno zdravljenje. Moteno delovanje ščitnice, tako prešibko (hipotiroza) kot prekomerno (hipertiroza), je potrebno zdraviti. Zaradi spremenjenih presnovnih procesov lahko pride do okvare tkiv, posebej srčno-žilnega sistema, kosti in mišic, centralnega živčevja. Hude oblike motenega delovanja ščitnica so lahko tudi smrtno nevarne, še posebej, če jih ne zdravimo.
Vir: ABC zdravja

Napisala: Maja Kos

 

ImageProgram in delovanje sofinancira FIHO.
Stališča organizacije ne izražajo stališč FIHO.